V mesecu decembru sem bila v gosteh pri “Gozdnih gusarjih” blizu Vodic. Njihovo varstvo otrok poteka v bližnjem gozdu vsak dan celo dopoldne. Z menoj je bil tudi vzgojitelj, Matic Škulj iz enega izmed ljubljanskih vrtcev, ki mi je rade volje odgovoril na nekaj vprašanj…
Bistvene razlike med vzgojo v klasičnem vrtcu in varstvom otrok kot so „Gozdni gusarji“ so po mojem mnenju v smislu demokratičnosti vzgoje. Moje izkušnje v klasičnem vrtcu so, da sistem nekako zatira demokratični duh in te hočeš nočeš velikokrat prisili, da se pristopa s popolnoma nesmiselnim stilom vzgoje. Prevečkrat se v javnih vrtcih pozablja na strokovnost ter še bistvenejše, na otroka in njegov srkajoči um. Pri Gozdnih gusarjih je bil občuten naravni pristop vzgojitelja, ki dopušča, da si otroci strukturirajo svoj dan po svoje, glede na njihove potrebe, želje in zanimanja. Otroci imajo možnost, da raziskujejo in spoznavajo svet ter njegove zakone na povsem naraven in nevsiljiv način. Vzgojiteljica izhaja izključno iz otrok in jim dopušča, da so to, kar so. Zdi se mi bistvena razlika, da se ne trudijo spreminjati otrokov karakter, da bi jih lažje vodili, učili, vzgajali, kot na primer to počno nekateri vzgojitelji klasičnih vrtcev. Dopuščena jim je kreativnost, domiselnost in svoboda izražanja.
Otroke, ki se že tretje leto varujejo na prostem sem doživel kot zelo zadovoljne malčke, ki se jim ni potrebno bati, da s svojimi potrebami ali nasploh s svojim značajem ne bi bili sprejeti. Navdušen sem bil nad njihovo samostojnostjo, spretnostjo in samozavestjo. Kot zunanji opazovalec sem začutil, da moram v njihov svet igre pristopati zelo previdno, spoštljivo in nevsiljivo. Otroci oddajajo neko integriteto, ki je ni zaslediti v klasičnih vrtcih.
Prav gotovo obstajajo razlike v obnašanju otrok, ko so le ti v gozdu. Čutiti je, da je gozd za male gusarje vsakodnevno naravno učno okolje. Iz njega črpajo znanja, zakone in v njem spontano kreirajo igro. Vmešavanje in usmerjanje odraslega ni potrebno, saj otroke usmerja že sam gozd. Otroci iz klasičnega vrtca v gozdu niso tako suvereni in zaradi pomanjkanja izkušenj večkrat potrebujejo pomoč vzgojitelja.
Vzgojitelj mora imeti, da lahko vseskozi varstvo otrok izvaja v naravi ogromno ljubezni do narave in otrok. Pogoj je, da vidi gozd in naravo kot prednost pri vzgoji in da se zaveda moči tega učnega okolja. Zgubiti mora predsodke, ki nam jih je privzgojila današnja družba. Kot dober vzgojitelj mora imeti filozofijo vzgoje postavljeno tako, da dela vedno v korist otroka. Vzgojitelj se mora truditi, da je otroku v oporo in ne v breme, da v otroku vzbuja vzor in ne strah, da otroka spoštuje kot osebo in ga ne želi spreminjati, le pomagati, da se nauči lažje živeti v danem okolju z danimi ljudmi.
Prav gotovo lahko prav vsaka skupina iz klasičnega vrtca v Sloveniji, dvakrat na teden preživi po tri ure v gozdu.Vendar potrebuje vzgojitelj hrbtenico, da zna argumentirati svoje početje in da zna ločevati nesmiselne projekte v vrtcu od smiselnih. Avtonomnost vzgojitelja dopušča, da se poslužuje različnih načinov podajanja znanja v različnih učnih okoljih. Je pa tu vse odvisno od osebnega prepričanja in volje. Veliko bolj preprosto je ob mrzlih dneh ostati s svojo skupino notri in se izgovarjati na vreme, kot pa da bi otroke toplo oblekel in jim nudil izkušnjo, kot jo ponuja gozd tudi v takih dneh. Povsem verjetno je tudi to, da nekdo, ki še nikoli ni obiskal gozda, tja ne bo vozil skupine. Po mojem se vse prične pri vzgojitelju. Otroci take stvari z lahkoto sprejmejo in nimajo s tem nikakršnih težav, gozd pa vzljubijo in si želijo vedno številčnejšega obiska.
Povsem jasno je, da takih pristopov kot jih ponujajo v varstvu Gozdni gusarji v Sloveniji primanjkuje. A že, če bi se zavedali pomembnosti vračanja k naravi in bi v klasičnih vrtcih koristili našo zeleno Slovenijo, bi s tem pripomogli k boljši družbi. Otrok zelo potrebuje izkušnje, ki jih nudi gozd in bojim se, da se tega mnogi strokovnjaki, ki se ukvarjajo z otroki ne zavedajo.
Vsekakor se mi zdi, da je varstvo Gozdni gusarji primerno prav za vsakega otroka. Vprašanje pa je, ali je tako varstvo primerno za vsakega starša. Predsodki in strahovi staršev so tisti, ki režejo mogočna krila otrok.
Narava je po moje najboljša vzgojiteljica in učiteljica. Otroka prisili, da prične razmišljati s svojo glavo. Vračanje v okolje brez zidov, z nestrukturiranimi igračami, brez iger z naprej določenimi pravili, otroku krepijo kreativnost in spodbujajo da poišče alternativne rešitve za določen problem. Tako okolje spodbuja k sodelovanju in ne k tekmovanju, ter močno poveže skupino. Otrok na povsem spontan način osvoji zakone narave in jo prične spoštovati. Sebe prične dojemati kot del večje celote, naravo pa kot prijeten kraj, ki mu nudi igro, zatočišče, dom, mir, zdravje…
Mislim, da enake stvari pridobi tudi vzgojitelj.
Otrok hitro spozna, da v naravi potrebuje okoli sebe ljudi za lažje preživetje. Česarkoli se loti je v tem okolju smiselno in lažje v družbi. Kot že rečeno narava otroka uči, da mora z ostalimi sodelovati. Predvsem pa ga uči tudi to, da mora spoštovati želje in potrebe drugih. Le na tak način ustvari harmonijo in vzajemnost, ki je pogoj, da družba lahko deluje. Pri Gozdnih gusarjih se je to močno odražalo in verjamem, da je poleg odlične vzgojiteljice tu predvsem zaslužen gozd v katerem sobivajo.
Avtor besedila: Matic Škulj
