Gozdni vrtec se je v Evropi pojavil že v šestdesetih letih, največ v Skandinaviji, Nemčiji, Švici in Avstriji. Nekateri gozdni vrtci po Evropi so nastali kot igralne skupine otrok, ki se zaradi različnih razlogov niso mogli vključiti v običajne vrtce. Uspehi so privedli do prvih uradnih gozdnih vrtcev. V Nemčiji jih je okoli 700. V skandinavskih državah temeljijo na istem nacionalnem kurikulu kot navadni vrtci. Vsi ti vrtci nimajo zgradb. Kot zavetje v ekstremnih vremenskih razmerah in za počitek otrok služijo šotori ali kakšni manjši premični objekti. Tu traja snežna odeja šest mesecev, sonce izgine kar za dva meseca.
Jedro dela je človek, njegovo ciklično vračanje k sebi, odvezovanje od predmetov, ljudi, čustev; njegova priprava na nenehno preraščanje življenja.
Darilo
človeku je njegova prekipevajoča notranjost. Z odvijanjem ovoja, odvezovanjem od vsega kar ima, čutenjem, se življenje vedno znova postavlja na naslednjo, vse bolj celostno raven.
Kaže se, da je večurni skupni sprehod darilo za posameznika, skupino, prostor. Posameznik prepoznava prostor, sebe. Ob pogovoru z drugimi se spoznanja čistijo, prizemljujejo. Prostor je prepoznan in daje možnosti za polno bivanje.
Vsakdo lahko da le sebe, svoje najbolj intimne delčke, ki se spreminjajo, preobražajo, umirajo, na novo rojevajo.
Naravni človek
Resnični človek
Vrnitev domov
Namerna samota
Smisel gozdnega vrtca je bivanje otrok zunaj, v naravi, da lahko polno živijo z naravnim tokom. Narava namreč ves čas je, živa, prisotna in tako pomaga človeku, da se uglasi nanjo. Človek sam je narava, ta iz njega veje, ko je cel, prisoten v celem svojem bitju. To pomeni, da ni izgubljen v razmišljajočem umu. Slutite kako pomembno je bivanje otrok v naravi? Danes, ko je stres tako gost, ko starši živjo pod pritiski hitrosti, storilnosti, odnosov v službi.
Bistvo najinega dela je prebuditi lep občutek in ga živeti. Ponujava praktično delo z otroki, da začutijo svobodo ter resnično prepoznanost s strani pedagoga. Najpomembnejše je situacijsko učenje, to pomeni, da se učimo o vseh stvareh preko trenutnih situacij. Pomembno je, da je vsak vzgojitelj on sam, torej, da uporablja telente, ki jih ima, hkrati pa je odprt in prepoznava duše in nadarjenosti otrok, jih vzpodbuja ter usmerja. Rešitev, ki je v končni fazi možna, je več zaposlenih vzgojiteljev in skoraj nič infrastrukture.
Torej pomagava vam uresničevati idejo gozdnega vrtca. Nimava postavljenega togega modela, temveč se poglobiva v vsako specifično situacijo ter pomagava najti najprimernejše rešitve za vsako okolje. Pri tej preobrazbi želiva vzpodbuditi in vključiti tudi starše in stare strarše otrok, tako da se pripravljeni posamezniki lotijo načrtovanja ter gradnje gozdnega zavetišča.
Delujeva iz osebne integritete ter nabranih formalnih in neformalnih znanj. Najina zakladnica se z vsakim srečanjem na novo osveži. Sama črpava mir in spoznanje iz gozda, zato verjameva da naravno okolje prebuja v posamezniku njegovo celostnost, ki deluje harmonično. Želiva si, da bi taki zdravi posamezniki gradili družbo.
Vzgoja je ljubezen, ljubezen v najširšem in osnovnem pomenu pa sprejemanje – prisotnost.
Verjameva, da gre pri uvajanju gozdnega vrtca za ogromno osebne rasti – ali ni to kar je resnično pomembno za človeka?
Ugotavljamo, da je zelo pozitivno, da so otroci čim več zunaj, da so prepuščeni svojim zamislim in lastni avtoriteti. Vzgojitelj je lahko umaknjen nazaj, otroke opazuje in posreduje kadar začuti, da je prav in ima tako tudi sam kvaliteten čas. Vlek civilizacije je tako močan, da se nam zdi komaj vredno iti v gozd, posedeti na klopci, prisluhniti tišini. Ko pa le uspemo in nas zajame nebo s svojim mirom, si oddahnemo. Vabim vas, da si naložite zvrhano žlico miru in polne sklede “brezdelja”, časa ko nimamo nič posebnega na programu in lahko samo SMO in naj pride kar pride.